Pozimi 2012 sem se s tremi prijatelji odpravil na 9-dnevno potovanje od Jeruzalema preko Jordanije do Rdečega morja. S kolesi seveda :)
Veliko raje pa bi šel s temle (morda naslednjič):
Ideja je zorela nekaj časa in dozorela, ko smo potrdili načrt in kupili karte. Potem pa pripravljanje in tehtanje opreme, pakiranje koles in ostale prijetne aktivnosti.
Največji strošek kot vedno predstavljala letalska karta, še posebej prevoz kolesa. Odločil sem se optimizirati stroške in na bolhi kupil treking kolo za 35 EUR, ki sem ga nameraval pustiti tam. Mali servis, nove gume, vzel sem tudi sedež in balanco s svojega starega kolesa in prevoz je bil urejen.
Razmislek zahteva tudi letalska prtljaga - karta omogoča le prevoz enega kosa. Prozorna plastična folija se je izkazala odlično, vsak je svoje tri torbe ovil v en kos, ki je bil povrhu še zaščiten. Šotore, armiče in ostalo pa smo spakirali v en kos, ki sem ga dodal kot ponosni imetnik Frequent Traveller kartice.
Prevoz kolesa ni poceni (100 EUR na kolo) ampak se znajdemo, a ne. V eno običajno kartonasto škatlo za kolo smo z malo razstavljanja spravili po dve kolesi. Škatli smo oblekli v polivinil (po poti je deževalo), hop na streho in urejeno. Brez večjih težav sta preživeli prevoz, mi pa tudi.
Po napornem pregledovanju novic iz Izraela, kjer je že nekaj časa potekal nov spopad, se je stanje teden dni pred odhodom le pomirilo. Edina posledica je bila, da so odhod letala prestavili na eno zjutraj, predvidevam da zato, da smo v Tel Aviv prileteli ob jutranjem svitu. Sicer naporno ampak logistično dobrodošlo, saj nam je prihranilo nočno iskanje hotela v Tel Avivu.
1.dan
Vožnja na Dunaj normalno dolgočasna a je hitro minila. Štiri kolesa v dveh škatlah so dobro prestala deževni prevoz, le na eni škatli je skozenj pogledala os zadnjega kolesa, na srečo ne do strehe. Škatli sta bili težki, priznamo. Ampak pomagata pri prebijanju preko vrste, kajti čekirali smo ju lahko v vrsti za poslovni razred. In jih seveda niso tehtali, listek gor in navodila, kje jih oddamo.
Možakar na "oversized luggage" ni vedel kaj ga čaka, verjetno je pričakoval 12 kilska kolesa, ki ju bo dvignil z eno roko. Dobrih 37 kg je bila težka prva škatla, ki jo je moral vleči po tleh do rentgena. Druga je imela 39 kg, poklicati je moral kolega, da jo je lahko dvignil. Ampak midva sva takrat seveda že izginila in kolesa so bila na letalu. Malo kasneje pa tudi mi. Let miren, v Tel Avivu sončno jutro po dežju. Po kavi in rogljičih smo se hitro dogovorili za prevoz z minibusom v Jeruzalem in okoli 8h smo v jutranjem soncu že sestavljali kolesa na trgu pred vzhodnimi vrati.
Kolesa smo zaklenili v bližino smetnjakov, da niso preveč izstopala in si privoščili poldnevni ogled svetega mesta. Impresivno in opisano tudi drugje.. .
Potem smo se pripravili na odhod proti Jerichu, ki je bil cilj prvega dne. In seveda se je uscalo, na srečo na kratko in potem nikoli več. Pot nas je vodila proti vzhodu in na palestinska ozemlja, kamor smo prestopili presenetljivo lahkotno. Sledila je vožnja po skoraj praznih cestah mimo ograjenih izraelskih naselij in po čudoviti pokrajini.
Kmalu se je pokazala slabost kolesa za 35 EUR, odvijal se je gonilni ležaj. Nekako je šlo, na srečo je kmalu sledil dolg spust v Jericho, ki leži 258 m pod morsko gladino, v dolini reke Jordan.
V znamenitem krožišču v centru mesta smo si privoščili falafle, kebabe in ostale dobrote ter kontemplirali o iskanju prenočišča.
Pozimi se hitro stemni in okoli 18h smo v trdi temi pričeli iskati hotel. Nismo ga našli, hotel je našel nas ;) Ko smo se že tretjič vrnili v krožišče nam je možakar v Toyoti (itak) ponudil, da lahko prespimo pri njem. Super, sledil je kratek kronometer za Toyoto do predmestja Jericha, kjer je živel. Sam v hiši, obilo prostora, veliko izkušenj s preprečevanjem atentatov, zato smo se počutili dokaj varni.
2.dan
Čudovit dan. Možakar nam je pripravil zajtrk in se na kratko predstavil. In imel je kaj za predstaviti, vrsto let je bil osebni stražar J. Arafata. Uril se je tudi v Jugoslaviji, ostalih podrobnosti pa ne smemo razkriti. Dal nam je par navodil in počasi smo se odpravili na pot. Najprej do kolesarskega servisa. Jericho slovi kor prestolnica kolesarjev na bližnjem vzhodu in res je bilo kar nekaj servisov, kjer so mi strokovno (z orodjem!) popravili kolo. Zastonj in zelo prijazno.
Ogledali smo si tudi znamenite zidove Jericha in ostanke Herodove palače. In seveda enega od številnih obeležij "najnižjega kraja na zemlji" - videli smo jih precej in vsak je bil nižji od najnižjega ;)
In potem v Jordanijo. Vedeli smo, da bo težko, a nam je vzelo le 3-4 ure, pa še z avtobusom smo se peljali čez. Pa kratko bližnjico čez njive, ker nam izraelski vojak ni pustil po cesti. Ampak je bil prijazen, seveda je rekel, da se ne da ampak vsaj ni streljal in ni bilo min. Šalom!
Čez mejo greš lahko le z avtobusom. Sistem deluje in po plačilu raznoraznih taks smo prečkali reko Jordan in prišli v Jordanijo. Ker na meji niso vedeli, kako se ravna s kolesarji, so kolesa ruknili čez rentgen, pa še kakšno torbo, da so pokazali, kdo je šef. Ampak so bili prijazni in vsi smo se smejali.
In smo šli, proti mrtvemu morju. Vmes so nas zmotile oznake za kraj Jezusovega krsta ob reki Jordan, 15 km.
Seveda smo zavili in šli pogledat. Žal smo zamudili, ogled se konča ob 15 uri. Ker je območje pod nadzorom vojsk , so nam odsvetovali (no, prepovedali, saj so imeli puške) in šli smo nazaj. Sledil je kratek kronometerček s podivjanimi psmi, zmagovalec je bil znan vnaprej. Psov je bilo še veliko po poti, dobro, da smo se privajali sproti.
Spet težave z gonilko. Odpeljal sem se do vulkanizerja, pa žal ni imel nobenega primernega orodja in precej nežne roke. Privijanje z izvijačom in kladivom ni pomagalo, tako da sem problem začasno saniral s silver tejpom.
Vmes se je stemnilo ampak na srečo smo vozili v času polne lune, kar se je kasneje izkazalo kot odličen način potovanja. Kmalu smo prišli do obale mrtvega morja in promet je počasi ugasnil. Po osmi uri na cesti skoraj nikogar in vožnja v mesečini ob obali mrtvega morja je bila čista zmaga. Izven območja velikih hotelov skorajda ni prostora, kjer bi človek prespal v postelji. Ko smo prišli do policijske kontrole smo seveda zahtevali, da prespimo pri njih na postaji, ampak brkoti nekako niso bili za to. Poslali so nas v šalete (isti kot v Franciji ;), kjer naj bi dobili tudi obrok. Šaleti so bili 200m stran in po slabi uri jih nismo našli, slišali smo le pasjo tolpo, s katero se nismo želeli srečati. Zato so nas tja pospremili policaji s terencem. Seveda so bili zaprti do aprila. Ampak oskrbnik nam je postregel ostanke večerje, spati pa za 70 EUR po glavi tam nismo želeli. Čez cesto je bil info center ob vhodu v kanjon Wadi Mujib in tam smo položili trudno glavo na topel beton.
3. dan
Sezona ogledov kanjona se zaključi 1. novembra, zato je bil zaprt. Zares zaprt, z ograjo in ključavnico, pa lestev za dostop so odstranili. Ampak ker ne znamo arabščine, tega nismo vedeli, zato smo navsezgodaj odšli na ogled. Krasen kanjon, z visokimi gladkimi stenami in ... topla voda. Čista, sladka in 25 C. Po par ovinkih smo ogled zaključili, ker so prišli čuvaji in nas pospremili ven.
Privoščili smo si še kopel v mrtvem morju. Zabavno, kot vedno... in nato naprej, ob obali mrtvega morja po dokaj prazni cesti. Vmes pa seveda falafel in humus, stalna spremljevalca na poti.
Tudi Jordanci se znajdejo ;)
Degustirali smo tudi močnejša poživila, sladkarije seveda, navsezadnje smo v muslimanski kraljevini.
Na južni strani mrtvega morja smo si ogledali še muzej zgodovine in Lotovo jamo.
In potem prvi resen vzpon, z mrtvega morja (-400 m) smo se dvignili na gorovje, kjer poteka King's Higway, v mesto Tafile (cca. 1000). Vzpon v mesečini je bil posebno doživetje, v treh urah so nas prehiteli morda trije avtomobili. Vozili smo skupaj, ker smo ugotovili, da je štiri dovlj velika množica, da prestraši pasje tolpe. Vseeno ducat kamnov po žepih ni škodilo ;)
Malo pred mestom smo poiskali prostor za spanje, postavili šotore ter prenočili.
Naslednjič naprej ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar