sreda, 10. junij 2015

Poganjalci

Ja, ubogi otroci nimajo časa, da bi se naučili hoditi, ker jih iz vozička prestavijo direktno na kolo.

Za moj okus malo prezgodaj, ampak otroci pa menda uživajo. Pa prodajalci koles tudi ;)

Industrija je seveda zgrabila priložnost in ponudila 1000 in eno vrsto poganjalcev. Za vsak okus in vsak žep. Najboljši modeli so izredno lahki in rastejo z otrokom. In še vedno niso predragi.

Zanima me le, zakaj proizvajalci otroških koles še vedno uporabljajo elemente odraslih koles in ne zmorejo narediti normalnega otroškega kolesa, ki ne bo težak kot cent? Pa čeprav zaračunajo dober denar zanj.

Npr. kakovosten poganjalec stane 100-150 EUR in ima 3-5 kg ter 12-16 colska kolesa.
Ko pa dobi pedala, gonilko in verigo (kar vse skupaj ne bi smelo tehtati več kot 1 kile), pa postane 12 kilogramski monstrum za 200+ EUR.

Pa res 16 kilski otrok potrebuje obročnik s 36 špicami? In 800 gramske 20 colske gume (tekmovalni 26 colski plašč ima dobrih 300 gr).

Hčerki sem spletel obročnik z 12 špicami, zamenjal gumo in ga olajšal za 300 gr. In obroč zdrži, tudi mene, ki sem ga preizkusil z vožnjo čez pločnik. S par preprostimi in poceni ukrepi lahko znižaš težo otroškega kolesa za 1-3 kilograme. In verjemite, da se pozna, če ima kolo 9 kil namesto 12.

Pa nazaj k poganjalcem - pojavili so se modeli za 6 mesečne otroke... za moj okus vseeno malo prezgodaj.





Early Rider - poganjalec za otroke od 6 mesecev naprej.




Kolesarsko industrijo je zajela "fatbike" manija, celo v Hervisu ga dobiš za 800 EUR (in sploh ni slab). Če je za fotra, mora biti tudi za otroka. Evo ga in ideja sploh ni slaba, gume nudijo več udobja in varnosti.



Kaj pa zapriseženi obritonogci - cestni kolesarji? Tudi za njihov naraščaj se najde model, resda ima debelejše gume ampak balanca je pa prava ;)





Early Rider je eden izmed redkih proizvajalcev, ki ima namesko in lahko kolo (s pedali). Dobrih 300 EUR ni malo, ampak ima pa pogon na jermen in pod 6 kg. Pa še dobro ga prodaš, ko ga otrok preraste. Na koncu izgubiš cca. 150 EUR, kar je toliko, kot stane železen monstrum iz veleblagovnice, ki ga na koncu vržeš stran ...




nedelja, 12. april 2015

Kolesarjenje ob Dravi - Drauradweg

Malce pozen opis kolesarskega dopusta 2014.

Kot vzpodbuda za tiste, ki bi, pa ne upajo, ne vejo, ne znajo, bodo šli, ko otroci zrastejo, se jim pozdravi koleno, prihranijo dovolj denarja in za vse ostale.
Opis pa je namenjen predvsem kandidatom za družinsko kolesarjenje in z mlajšimi kolesarčki (bili smo dve družini, otroci od 6-10)















Pot

Drauradweg je kolesarska pot ob reki Dravi od izvira v Italiji, skozi Avstrijo, do Slovenije (Maribor). Pot je označena in vsaj do Slovenije primerna tudi za otroke. Odličen turističen produkt, ki ga v Avstriji znajo tržiti in verjamem, da jih prinese ogromno turistov.
Pot gre ob reki Dravi, torej navzdol. Večinoma, ampak vseeno je polno kratkih vzponov, ki popestrijo kolesarjenje. Pot večinoma vodi po ločenih kolesarskih poteh, včasih makadamu, včasih tudi po vaških cestah.

Pot je razdeljena na etape (dolžine okoli 40-50 km), ki so opisane na zgornjem linku in prilagojene lokaciji kempov in ostalim prenočitvenim možnostim. Kempov je dovolj, tako da si lahko prilagodimo pot glede na svoj tempo. Kempi so večinoma ob jezerih, kar včasih pomeni, da otroke težko spraviš naprej.


Pot je dobro označena in ji z lahkoto sledimo. Več informacij pa je na povezavi zgoraj.

Začetek

Začeli smo v Sillianu, zadnjem večjem mestu v Avstriji, okoli 20 km od izvira. Parkirali smo na železniški postaji, uradnih parkirišč je sicer malo, ampak je prostora dovolj. Kolesarska pot se začne neposredno ob postaji.
Nazaj smo se vrnili z vlakom, izkoristili smo družinsko kolesarsko vozovnico (do 5 oseb s kolesi za 24 ur na vseh progah za 44 EUR).

Morda še boljša možnost bi bila, da parkiramo na koncu poti in se na začetek peljemo z vlakom. Sicer izgubimo možnost vračanja od kjerkoli, dobimo pa dodaten motiv za vožnjo do avta ...

Kolesarjenje z otroki

Prvo pravilo kolesarjenja v skupini je dogovor o dinamiki vožnje. Se čakamo ali ne, kdo je prvi, kdo zadnji, kdaj se lahko prehiteva, kdaj ustavi. Sicer smo potrebovali par dni, ampak potem je steklo...


Otroška kolesa morajo biti brezhibna, ni hujšega kot s težko natovorjenim kolesom natikati verigo vreščečemu otroku. Piškoti in ostala poživila naj bodo spakirana pri roki, v primeru urgence.

Otroci so imeli kolesa od 20-26 col, najmanjša dva s 7 prestavami. Načelno za tako pot zadostujejo, vseeno bodo nekaj klancev morda prepešačili, ampak niso dolgi.

Na poti je precej kolesarjev, vendar ni pretirane gneče, ker večina potuje v isti smeri. Vseeno je na hitrih spustih potrebna previdnost.

Oprema

Na pot smo šli s polno bojno opremo. Tovorno kolo Surly Big Dummy in tovorna prikolica Carry Freedom.


Komplet za kampiranje in kuhanje in glede na muhasto poletje tudi dovolj oblačil - toliko, da jih tričetrt sploh nismo uporabili.


Prikolica se je izkazala odlično. Lahkotna za vožnjo, nikjer preširoka, kolo tudi na tački stoji stabilno. Na prikolici smo imeli tavelko potovalno torbo iz Intersporta, dokaj vodoodporna in precej ugodnejša kot Ortlibova. Na torbi pa pripete ležalne pene. Torba ima prostornino cca 140 litrov, kar zadostuje komplet oblačilom za družino za teden dni.



Za konec

Imeli smo res odlično izkušnjo, tudi vreme nam je služilo, deževalo je le ponoči. Pot je resnično lepa in primerna tako za začetnike, družine kot izkušene popotnike. Pojdite, ne bo vam žal. Mi je pa žal, da v Sloveniji ne premoremo vsaj približka te poti.

Še nekaj slik:


























četrtek, 27. november 2014

Za otroke

Zima je pred vrati in očitno bomo namesto iskanja novih otroških smučk novembra listali kataloge koles ;)

Specialized oz. njihovi tržni strokovnjaki so ocenili, da še eno kolo bomo pa ja stisnili zdele pred prazniki, za otroke, veš...



In so razširili ponudbo debeluhov ali Fat bikes tudi na 20 in 24 colske izdelke.

Alu okvir, 4 colske gume, prestave, disk zavore ...





In pa seveda različne barve, za fante in punce. No, za punce bo treba poiskati  novo ime, ker ime Fatbike že v teh letih asociira na neželene fizične atribute.






Cene bodo okoli 1000 USD v njihovih domačih krajih, kar pri nas pomeni takisto evrčkov.

In ker za odrasle drži: "kdor je preizkusil debeluha že dela prostor v garaži", se ni bati, da bi ne našli kupcev.


Konkurenca od večjih proizvajalcev na področju mini Fatbajkov je zgolj On One Fatty Fatty Fat, ampak zagotovo jih bo kmalu več.




Ampak dvoma ni več, Fatbikes prihajajo in so že tu.








sreda, 12. marec 2014

Fatbikes

Pa smo dočakali, fatbike za otroke. Letos je očitno leto koles s širokimi gumami in ponudba se širi tudi na področje otroških koles. 24 palčna kolesa in majhen okvir,  široke gume (4 palce) in aluminijast okvir... škoda, ker nisem več otrok ;)

Res dobro zgleda, pa verjetno je prvi...
Tudi veliki proizvajalci se lotevajo tega segmenta in kmalu bo še več izbire.

On One baby fatty

četrtek, 06. marec 2014

Tovorna prikolica?


Zima se počasi končuje in (za nekatere) se začenja kolesarska sezona. Za nekatere pa se itak nikoli ne konča ;)
In med zadnje celoletne kolesarje večinoma sodijo kolesarji, ki kolo uporabljajo za vse. Polega rekreacije tudi za prevoz otrok, nakupe, obisk vrta in tržnice ter prevoz v službo. In vedno se pojavi problem prtljage.
Tovorno kolo je super ampak včasih je tovorna kolesarska prikolica odlična rešitev. Kolo ostane kolo, prikolico pa uporabljamo, ko jo potrebujemo. Dobra kolesarska prikolica je lahka in se enostavno zloži na majhne dimenzije, primerne za shranjevanje.
Preizkusil (sam in prijatelji) sem kar nekaj prikolic in tole so pomembne lastnosti:



Teža. 12 kg se ne sliši veliko, če pa jih moraš štirikrat na teden odnesti v klet, verjemite, da se pozna. Ali pa dvigniti na vlak ali preko robnika. Dobra prikolica naj ima pod 10 kg, odlične jih imajo 6-7 kg in še vedno imajo uporabno nosilnost. Žal je manjko teže podobno kot pri kolesih povezan s ceno ampak v letih uporabe boste bolj cenili 5 kg lažjo prikolico kot 70 EUR cenejšo.


Nosilnost. Naj ima prikolica večjo nosilnost, kot jo potrebujete. Večja nosilnost pomeni boljše materiale in boljšo konstrukcijo. Po mojih izkušnjah je 50 kg minimalna, naj ima raje več. Seveda upoštevajte prvo točko - kolesarska prikolica mora biti lahka. 7 kg prikolica ima lahko nosilnost 90 kg, to obljublja kakovostne dele in premišljeno konstrukcijo.


Sestava prikolice. Enostavnost je pomembna, veliko zapletenih sestavnih delov na prvi pogled obljublja veliko, vendar so vse to možne težave. Veliko število gibljivih in sestavljivih delov, vijaki, zapletene sklopke... ko se na poti kaj odlomi, jih boste prekleli. Prikolica naj bo enostavna, povezave med sestavnimi deli pa zamenljive (če izgubite ali se vam odlomi varnostna spona, jo lahko nadomestite z vijakom, koščkom žice ali vejo). Prav tako se mora prikolica enostavno zložiti.



Prilagodljivost. Prikolica se mora prilagoditi vašim željam in ne obratno ;) Dobra prikolica omogoča, da nanjo pritrdite poljuben zaboj, košaro ali druge nosilne elemente. Imeti mora možnost podaljšanja nosilne roke. Idealna prikolica omogoča, da nanjo priklopite še eno prikolico. Preizkušeno na potovanju v dvoje, ko je eno kolo odpovedalo.



In še ultimativna kolesarska prikolica ;) Tudi dva lahko prespita, če se stisneta.


Naslednjič pa: otroška kolesarska prikolica, izkušnje in nasveti. Medtem pa za več informacij klik na:
http://www.tovorno-kolo.eu/index.php/carry-freedom



ponedeljek, 16. september 2013

Kolesarjenje po Jordaniji (4)

8. dan

Zvezd v puščavi je ogromno ampak dolgo jih nismo občudovali, ker smo imeli komaj kaj časa za spanje. Po par urah spanca torej zbujanje ob zvokih alarmov, ker ne smemo zamuditi avtobusa v Aqabo.



Ob 5:30 torej budnica, pakiranje in nato porivanje Toyote. V hladni noči še vožnja s terencom po puščavi do vasi Wadi Rum, kjer je bil avtobus začuda nared za odhod. In z veseljem bi nas sprejel, če ni bi imeli koles, ker ni imel prostora. Prejšnji dan seveda s tem ni bilo problema ...

Zato nam je vodiš Mutlab našel sorodnika od sorodnika, ki nas lahko zapelje v Aqabo. Double cab Datsun je kvalitetno vozilo, ampak tam so tako navajeni, da je vsak avto treba kakšno urco šraufati in šele potem vžge. In tako je tudi bilo...



Po kakšni uri vožnje nas je odložil v Aqabi na mejnem prehodu z Izraelom. Bilo je hladno, celo beseda mraz nam je v tistem zgodnjem decembrskem jutri prišla na misel, ko smo morali celo uro čakati, da se mejni prehod odpre. Seveda, Izrael je eno uro za Jordanijo...



Končno so mejo odprli in s kopico jordanskih gastrbajterjev smo se odpeljali do kontrole. Iz Jordanije je šlo dokaj gladko, pol urce, par formularjev in izstopnih taks, in smo vstopili v židovsko deželo. Tudi to je šlo gladko, le da je trajalo 3x dlje kot v Jordaniji. Ja, če želiš kolo spraviti v rentgen, pač traja malo dlje časa.



Pa smo bili v Eilatu. Drugačno je bilo, več betona, reklam in turistov pa takoj so nas trije svetleči kolesarji na specialkah prehiteli. V Eilat smo  prišli namenoma dan prej, da ne bi zamudili jutranjega leta v Tel Aviv.


Najprej smo obiskali trgovino in nabavili košer hrano, pojedli zajtrk na plastični travi in nato šli iskat primeren spot za potapljanje. Na plaži se lahko spi, trgovine so blizu, družbe ne zmanjka.



Kolesarili smo proti egiptovski meji in le par kilometrov pred njo smo se utaborili. Sposodili smo si maske, plavuti, četrt ekipe pa se je odpravilo na potop.

Ko se prvič potopiš v Rdeče morje, te čaka presenečenje. Kot bi plaval v akvariju. Rib in ostalih pisanih morskih prebivalcev je ogromno. Voda je imela 23-24C, tako da smo si privoščili. Zvečer pa piknik, ogenj, pivo, hrenovke. Nato smo se premaknili v bližino letališča (ki je v centru Eilata), še sprehod po nakupovalnem centru in spanje na plaži.




9. dan
Jutranje pakiranje in odhod do letališča, ki je cca 500 m od plaže. Na letališču so nas najprej okarali, ker nismo dan prej napovedali prevoza koles (saj bi, a je letališče v soboto zaprto), potem pa smo z VIP obravnavo preskočili vrsto, ne pa tudi rentgenske obravnave, in kmalu poleteli proti Tel Avivu.



Miren let je bil, nato je sledila običajna 4-urna letališka procedura, začinjena z obiskom tavelkih rentgenov (ker v običajne koles niso spravili), pregledov, pogovorov, zaplenjenja kolesarskega orodja inpodobno. Miren let na Dunaj, kamor so začuda prišla tudi naša kolesa in vožnja v rahlem sneženju do Ljubljane.

Kako povzeti tako potovanje? Enostavno tako, da ga je potrebno ponoviti!
Pokrajina je res čudovita, ljudje so prijazni in povsod smo se počutili varno. Priporočam pa vseeno, da se v te kraje odpravite z določeno mero previdnosti. Sam sem bil v družbi poznavalcev, ki so bistveno olajšali potovanje.



Kratka statistika: cca 600km, ene 3000m višinskih, okoli 3 kile humsa in falaflov, nobenega piva (razen v Izraelu) in spomini, ki z leti pozlatijo.

Za vse informacije pustite komentar ali mejl na info@cargo-bikes.eu