Ker smo spet kolesarili do polnoči, smo malo potegnili in prespali mrzlo noč v bližini Tafile. Cilj današnjega dne je bila Petra, eno od svetovnih čudes, mesto v skali.
Temperatura ponoči je padla pod 10C, kar je bilo prijetna osvežitev glede na vročino, ki je vladala ob Mrtvem morju. In smo šli na pot po visoki planoti, kjer vodi Kraljeva avtocesta, ki povezuje Amman in Aqabo ob Rdečem morju.
Krasna hribovita pokrajina nad 1000 m nadmorske višine, zelo umirjen promet, čajčki na prelazih in falafli vmes, kaj naj si ljubljanske megle vajen kolesar sploh še zaželi.
Kmalu smo dosegli najvišji vrh naše poti, spili čajček, izvedeli, da imajo pozimi pol metra snega in se počasi začeli spuščati proti Petri.
 |
| Najvišji prelaz na poti. |
Vmes se je seveda stemnilo, prižgali smo luno (oz. se je kar sama), se opremili z najboljšimi kitajskimi lučkami in v popolni samoti kolesarili naprej. V splošnem je prometa malo, po 8 uri pa skoraj izgine, tako da je bilo kolesarjenje odlično.
Okoli osmih smo prišli do Petre, oz. predmestja, kakih 200 m nad mestom. Mestu primerno smo se odločili, da bomo tokrat trudnim telesom privoščili počitek v hotelu. Prvi hotelir je ponudil prenizko ceno (smo le gospodje), zato smo se spustili v "downtown Petra" in kmalu našli odličen hotel po zmerni ceni. Pa še kolesa smo lahko zapeljali noter. Sledila je večerja v najboljšem lokalu v mestu in spat, naslednji dan je bil rezerviran za ogled Petre.
5. dan
Po zajtrku smo odpešačili do vhoda v Petro. Cene so zasoljene, enodnevna vstopnina je nekaj čez 50 EUR. V ceno je vštet tudi konj, ki te ponese par 100 m do vhoda v kanjon. Seveda konj ne zna slovensko, zato bi morali zraven vzeti še jordanskega vodiča, ki bi konju prevajal ... nismo ga, ker smo tudi samo bolj konji in tistih 300 m smo prehodili sami.
Petra je drugače znamenitost, ki ji velja nameniti vsaj dva dni. Sami smo stisnili in si jo ogledali v celem dnevu ter prehodili okoli 20 km. Ogled priporočam vsem, kolesarjem in ostalim.
Po ogledu smo spakirali, pojedli večerjo in okoli 18h začeli z vsakodnevnim kolesarjenjem (vsakonočnim, bolje rečeno). Tokrat je bilo klancev spet obilo, bilo je tudi malo hladneje. Vseeno odlično kolesarjenje v mesečini in po praznih cestah. Okoli polnoči smo prišli do stika s Kraljevo avtocesto, vendar nadaljevali po vzoredni ter kmalu našli prostor, kjer prenočujejo nomadi. Postavili šotorčke, zabili kline, ker je kar vleklo, in si privoščili zaslužen počitek.
6. dan
 |
| Spanje na prostoru nomadov. |
Promet se je zgostil, ampak na srečo smo po 20 km spusta našli vzporedno cesto, ki je vodila proti Quweiri, ki je izhodišče za Wadi Rum.
Pokrajina je neverjetna, puščava in visoke gore v ozadju, sonce, modro nebo in peščeni zameti na cesti.
Okoli 12h smo prispeli v Qweiro in bil je čas za zajtrk. Polno šotorov in zastav ob cesti pa nas je premamilo, zagotovo je poroka. In res je bila in to kakšna.
Ko smo zavili tja so nam pripeljali belca. Ja, takega kot mi, kolesarja. Belgijec na poti v Egipt (iz Belgije), ki so ga gostili že par dni - mislili so, da smo skupaj. No, pa smo bili, povabili so nas na poroko in bilo je lepo. Avtomobilski sprevod po glavni cesti s trobljenjem. Isto, kot pri nas. Ženin, ne sme videti neveste pred poroko. Isto, kot pri nas. 300 povabljenih, vsi pridejo z najboljšimi avti. Isto, kot pri nas.
Vmes smo se dogovorili še za dva dni vodenja po Wadi Rumu, povabili smo še belgijskega kolego. Po končani poroki (o podrobnostih zaradi visokih gostov iz Saudske Arabije ne smem govoriti, so pa Jordanski svatje vse slike neposredno odlagali na Facebook), smo kolesa, robo in sebe naložili v Toyoto, letnik enkrat iz 80' in odrinili v toplo noč. Kolesa smo pustili pri našem vodiču Mutlabu v vasi Wadi Rum in se odpravili (to pomeni, da smo gospo Toyoto morali najprej poriniti, da je vžgala) spat v puščavo.
naslednjič naprej...
Ni komentarjev:
Objavite komentar