Zvezd v puščavi je ogromno ampak dolgo jih nismo občudovali, ker smo imeli komaj kaj časa za spanje. Po par urah spanca torej zbujanje ob zvokih alarmov, ker ne smemo zamuditi avtobusa v Aqabo.
Zato nam je vodiš Mutlab našel sorodnika od sorodnika, ki nas lahko zapelje v Aqabo. Double cab Datsun je kvalitetno vozilo, ampak tam so tako navajeni, da je vsak avto treba kakšno urco šraufati in šele potem vžge. In tako je tudi bilo...
Po kakšni uri vožnje nas je odložil v Aqabi na mejnem prehodu z Izraelom. Bilo je hladno, celo beseda mraz nam je v tistem zgodnjem decembrskem jutri prišla na misel, ko smo morali celo uro čakati, da se mejni prehod odpre. Seveda, Izrael je eno uro za Jordanijo...
Končno so mejo odprli in s kopico jordanskih gastrbajterjev smo se odpeljali do kontrole. Iz Jordanije je šlo dokaj gladko, pol urce, par formularjev in izstopnih taks, in smo vstopili v židovsko deželo. Tudi to je šlo gladko, le da je trajalo 3x dlje kot v Jordaniji. Ja, če želiš kolo spraviti v rentgen, pač traja malo dlje časa.
Pa smo bili v Eilatu. Drugačno je bilo, več betona, reklam in turistov pa takoj so nas trije svetleči kolesarji na specialkah prehiteli. V Eilat smo prišli namenoma dan prej, da ne bi zamudili jutranjega leta v Tel Aviv.
Najprej smo obiskali trgovino in nabavili košer hrano, pojedli zajtrk na plastični travi in nato šli iskat primeren spot za potapljanje. Na plaži se lahko spi, trgovine so blizu, družbe ne zmanjka.
Kolesarili smo proti egiptovski meji in le par kilometrov pred njo smo se utaborili. Sposodili smo si maske, plavuti, četrt ekipe pa se je odpravilo na potop.
Ko se prvič potopiš v Rdeče morje, te čaka presenečenje. Kot bi plaval v akvariju. Rib in ostalih pisanih morskih prebivalcev je ogromno. Voda je imela 23-24C, tako da smo si privoščili. Zvečer pa piknik, ogenj, pivo, hrenovke. Nato smo se premaknili v bližino letališča (ki je v centru Eilata), še sprehod po nakupovalnem centru in spanje na plaži.
9. dan
Jutranje pakiranje in odhod do letališča, ki je cca 500 m od plaže. Na letališču so nas najprej okarali, ker nismo dan prej napovedali prevoza koles (saj bi, a je letališče v soboto zaprto), potem pa smo z VIP obravnavo preskočili vrsto, ne pa tudi rentgenske obravnave, in kmalu poleteli proti Tel Avivu.
Miren let je bil, nato je sledila običajna 4-urna letališka procedura, začinjena z obiskom tavelkih rentgenov (ker v običajne koles niso spravili), pregledov, pogovorov, zaplenjenja kolesarskega orodja inpodobno. Miren let na Dunaj, kamor so začuda prišla tudi naša kolesa in vožnja v rahlem sneženju do Ljubljane.
Kako povzeti tako potovanje? Enostavno tako, da ga je potrebno ponoviti!
Pokrajina je res čudovita, ljudje so prijazni in povsod smo se počutili varno. Priporočam pa vseeno, da se v te kraje odpravite z določeno mero previdnosti. Sam sem bil v družbi poznavalcev, ki so bistveno olajšali potovanje.
Kratka statistika: cca 600km, ene 3000m višinskih, okoli 3 kile humsa in falaflov, nobenega piva (razen v Izraelu) in spomini, ki z leti pozlatijo.
Za vse informacije pustite komentar ali mejl na info@cargo-bikes.eu
Ni komentarjev:
Objavite komentar